Želodčno cev lahko razdelimo na peroralno želodčno cev in nazogastrično cev. Nasogastrična cev se običajno nanaša na nazogastrično cev, zato je nazogastrična cev način vstavljanja želodčne cevi in med obema ni bistvene razlike.
Želodčna cev običajno vstopi v nosno votlino iz ene nosnice pacienta in nato počasi vstopi v požiralnik, potem ko nazogastrična cev doseže epiglottis. Globina vstavitve je običajno 45-55 cm, njegova skupna dolžina pa približno 105 cm. Način vstavljanja želodčne cevi ali nazogastrične cevi je običajno primeren za bolnike, ki ne morejo jesti skozi usta, kot so kronična koma, disfagija, ustna operacija itd. Bolniki lahko sledijo zdravnikovemu nasvetu, da vstavijo želodčno cev, da dopolnijo potrebne hranilne snovi telo.
Vendar pa bo po vstavitvi želodčne cevi ali nazogastrične cevi običajno prišlo do poškodbe peroralne in nosne sluznice. Ko se bolnikovo stanje postopoma izboljšuje, ga je treba čim prej odstraniti, da se izognete hudi poškodbi sluznice in krvavitve. Po vstavljanju želodčne cevi je treba paziti, da se izognete zlaganju. Po vsakodnevnem vbrizgavanju hrane ga je treba pravočasno sprati s fiziološko raztopino, da se ostanki hrane preprečijo blokiranje želodčne cevi.